Pred časom sem na tej strani že pisal o tem, kako inzulin in kortizol skupaj ustvarjata začaran krog visceralne maščobe. Mnogi ste se odzvali — tema je očitno zadela pravo žilo. Zato danes nadaljujem tam, kjer smo ostali, in gremo korak globlje: v to, kaj se zgodi, ko ta začaran krog teče predolgo. In zakaj medicina to težavo prepozna šele takrat, ko je večina škode že narejena.

Večina ljudi misli, da je pre-diabetes "še ne diabetes". Da je neka vmesna stopnja, kjer si še varen. Da se bo diabetes pokazal v krvnih izvidih in takrat bo čas ukrepati. Dr. Pradip Jamnadas, kardiolog z desetletji izkušenj, trdi nekaj drugega — in podatki mu dajejo prav.

Pre-diabetes in diabetes nista dve različni bolezni. To je ena bolezen v dveh fazah. Edina razlika je, kje si na časovnici.

Insulin je problem — ne sladkor

Medicina se je desetletja osredotočala na krvni sladkor. Merite ga, primerjate z mejno vrednostjo, in ko preseže 126 mg/dL — dobite diagnozo. A v tem pristopu je ogromna napaka.

Do trenutka, ko krvni sladkor preseže to mejo, insulin v telesu viharji že 10 do 15 let. Telo je postalo insulinsko rezistentno — sprva tiho, brez simptomov, brez opozoril. In prav v teh letih nastaja prava škoda.

80 % poškodb na srcu, arterijah, možganih in ledvicah nastane zaradi kroničnega visokega insulina — ne visokega sladkorja. Visok sladkor je le simptom, ki se pojavi pozno. Hyperinsulinemija je vzrok, ki deluje tiho in dolgo.

Zakaj postanemo rezistentni na insulin?

Insulin je hormon. In hormoni morajo biti ciklični — nihati morajo gor in dol, da telo nanje pravilno reagira.

Ko jemo vsake 2–3 ure, ko posegamo po predelani hrani in sladkorju, insulin nikoli ne pade na bazalno raven. Ostaja konstantno povišan. In telo, ki je nenehno izpostavljeno visokemu insulinu, nanj preprosto preneha reagirati — enako kot pri hormonski kontracepciji, ki s konstantno ravnjo hormonov prepreči ovulacijo.

Rezultat? Trebušna slinavka mora proizvajati vedno več insulina, da doseže enak učinek. Leta gredo mimo. Insulin raste. Arterije trpijo. Telo se stara hitreje, kot bi moralo.

Meja 126 mg/dL je že prepozna

Tu pride ključni uvid: mejna vrednost za diagnozo sladkorne bolezni ni bila določena na podlagi tega, kdaj se bolezen začne. Določena je bila na podlagi tega, kdaj so pri pacientih že opazili retinopatijo — poškodbe žil v očeh.

Kar pomeni: ko dobiš diagnozo diabetes pri vrednosti 126, imaš že poškodovane arterije. Diagnoza ne pride pravi čas — pride takrat, ko je škoda narejena. Zakaj torej pri 126 in ne pri 125 ali 127? Ker je bila meja postavljena arbitrarno, na podlagi tega, kje so že videli posledice — ne kje se bolezen začne.

To je sistemska napaka v medicinskem pristopu k preventivi. In posledice so resne — po ocenah ima v ZDA več kot 80 % odraslih pre-diabetes ali diabetes, večina pa tega sploh ne ve, ker se počutijo dobro.

Ne moreš čutiti visokega sladkorja

To je morda najpomembnejša stvar v celotni zgodbi: visok krvni sladkor in visok insulin nimata simptomov v zgodnjih fazah. Počutiš se normalno. Energija je v redu. Nič te ne boli.

Edini način da veš — je merjenje. In to ne samo enkrat pri zdravniku, ampak redno, zavestno, v sklopu celovitega pogleda na zdravje. Sladkor je prava pandemija — tiha, nevidna, a z merljivimi posledicami v telesu.

Kaj to pomeni za gibanje in življenjski slog?

Insulinska rezistenca ni usoda — je posledica načina življenja, ki ga je mogoče spremeniti. Redna telesna aktivnost dramatično izboljša občutljivost celic na insulin. Zmanjšanje frekvence obrokov, izogibanje predelani hrani in sladkorju, kakovosten spanec — vse to so orodja, ki vplivajo neposredno na hormonsko ravnovesje.

Kot trener vidim pri svojih strankah znova in znova: tisti, ki razumejo kaj se dogaja v telesu na hormonski ravni, se odločijo drugače. Ne iz strahu — iz razumevanja. In ravno to razumevanje je prvi korak.